Hja. “Haag je kriv za njegovo smrt.” Ne mi ga no srat. V katerem zaporu ti pa rečejo:”Se slabo počutite? Ni panike. V katero zdravilišče si pa želite?” Edino kar je tema, je to da mu sedaj ne bodo mogli soditi do konca. Pa še (če dovolim Jelinčiču v sebi malce svobode) rečemo lahko, da je umrl prelahke smrti. Ne verjam, da si jo je zaslužil – lahko smrt namreč.
Monthly Archive for marec, 2006
Page 2 of 3
KD oz. KD Investmenst, kot DZU znotraj skupine KD, je bil vrsto let glavni jebač na slovenskem trgu vzajemnih skladov. Kdo še ni slišal za Rastka in Galilea? Vse je bilo super dokler je slovenski borzni trg naglo rasel. Jeba pa je s časom nastajala, ker sta omenjena sklada imela v svojih portfeljih (zaradi zakonskih omejitev vlaganja slovenskih VS le na domač borzni trg) vedno večje deleže tistih nekaj blue chip-ov (izraz za velika močna borzna podejtja v prvih kotacijah). Zakaj je to slabo? Ker je slovenski trg jebeno nelikviden. Ja, to pomeni, da če hočem prodati za par milijonov SIT delnic Mercatorja, si s tem takoj zbijem ceno delnice za par odstotkov. Nihče ne ve kako iz tovrstne ujetosti svojega uspeha (tolikšen tržni delež je vsekakor uspeh). Zato je KD tudi tako hitro prodal svoj delež v Mercatorju… Amapak to je bilo premalo, glede na ogromne odlive iz omenjenih skladov v zadnjem času, ki se po mojem mnenju dogajajo predvsem na račun na tem blogu že omenjenih razvijajočih se trgov. Človek se vpraša, kako bodo pa pri KD-ju nadomestili izgube prihodka iz naslova upravljalskih provizij? Ja, tudi oni bodo ustanovili podobne sklade. In res KD Delux. Najbolj zapleten in nejasen produkt na trgu vzajemnih skladov. Vseh časov. Ne poznam sicer razultatov, ampak ugibam, da so bolj za en k… Zakaj bi sicer sedaj ustvarili dva nova VS Novi trgi in Severna Amerika. Če vprašate mene, je bil že skrajni čas. O novih trgih ne bom še enkrat razpravljal – enostavno so moderni in jih človek mora ponuditi, če se gre posel z vzajemci. Podobno pa velja tudi za Severno Ameriko, ki zaradi svoje razvitosti na področju kapitalskih trgov tudi velja za popularno.
Človek (kot mali vlagatelj) pa se vendarle vpraša ali so ljudje, ki so toliko časa potrebovali za odgovor na razmere na trgu, sploh sposobni upravljati z njegovim premoženjem. Konec koncev gre pri upravljanju premoženja za pravilno reagiranje na spremembe na trgu – kapitala. Na trgu vzajemnih skladov se v zadnjem času niso izkazali. Zakoni posameznih trgov pa so si med seboj zelo podobni.
Takole mimo grede prebiram članke o dogajanjih na različnih svetovnih borznih trgih. Da bo jasno: izogibam se dnevnih komentarjev, saj le-ti pokradejo preveč časa in največkrat ne kažejo nekih dolgoročnih trendov, ki se mi zdijo kot malemu varčevalcu pomembni. Iščem oz. pritegnejo me tako vedno članki, ki skušajo pokazati širšo sliko, morda celo nek dolgoročni trend. Če že nabijam o “gozdu in ne drevesih” bom skušal svoje videnje v grobem nakazati v naslednjih stavkih. Sam v grobem delim (iz vidika finančnega investitorja) svet na naslednje dele: ZDA, Zahodna Evropa, Vzhodna Evropa z Balkanom, Azija in ostali razvijajoči se trgi (razne Južno Ameriške države, JAR in podobna eksotika). Eno izmed pravil, ki se jih trudim držati je razpršenost naložb. To lahko dosežemo že z izbiro enega samega svetovnega vzajemnega sklada (npr. Beta, Prvi izbor…), zato o tem ne bi pametoval. Naslednja je poznavanje specifičnosti trga. To bi v našem primeru pomenilo usmerjenost na Balkan, če malce povdarimo svojo slovansko poreklo lahko naš pljunek nese celo do Rusije. Naslednja stvar, ki mi redno daje misliti oz. o kateri redno berem so Kitajci in njihov razvoj, ki se zdi vedno bolj neizogiben. V zvezi z njimi pa se človek vpraša, kako zaslužiti na račun njihovega razvoja. Obstaja več variant: vlaganje na Kitajske borze, vlaganje v ameriška podjetja, ki imajo tovarne tam, vlaganje v brazilska podjetja, ki skrbijo za veliko porabo surovin na Kitajskem, ali preprosto v podjetja, ki upravljajo premogovnike – teh oz. premoga v njih za Kitajce ni nikoli dovolj. Možnosti je torej veliko. Potem je tu še ZDA, kot daleč najbolj razvit trg kapitala na svetu, ki s svojo velikostjo in kompleksnostjo nudi nedvomno veliko možnosti za zaslužek.
Sedaj pa k temi iz naslova. Že nekja časa me skrbi, da so razvijajoči se trgi (vse razen ZDA in Zah. Evrope) čisto preveč popularni. Pravilo je namreč takšno, ko začnejo v nek sektor oz. v našem primeru v nek del sveta vlagati tudi najbolj konzervativni vlagatelji (pred kakšnim tednom, me je za mnenje o azijskih vzajemnih skladih spraševal finančno skrajno konzervativen bivši bančnik, sicer pa tudi oče mojega dekleta) je blizu korekcija oz. čas ko bodo donosi negativni. Torej EM (Emerging Markets) so skrajno popularni, kar je štala. Vseeno je težko govoriti, da bodo kar vsi omenjeni trgi medvedji (borzni izraz za padajoči trg), saj sem osebno prepričan, da vsi ti trgi niso med seboj tako povezani, da bi kar vse potegnilo k tlem. Tako se sam še vedno oziram proti Aziji, predvsem zato ker je bila Kitajska ena redkih držav z negativno rastjo na borznih trgih v zadnjem času (poleg Amerike in Slovenije). Danes sem prebral tudi članek, ki govori o hudičevo majhnih deležih denarja v ameriških vzajemnih skladih. To preprosto pomeni, da ni denarja, ki bi skozi nakupe gnal ameriške borzne trge navzgor. Jeba. Pravijo, da je smiselno počakati do jeseni. To pomeni, da se bo do takrat vse skupaj zrušilo (napoveduje se tudi do 20-30% korekcija), na vrhuncu pesimizma pa uletimo s svojimi tisočaki iz nogavic. Pravilo namreč pravi: Kupuj, ko vsi prodajajo in prodajaj, ko vsi kupujejo, ali povedano drugače – ne bit’ ovca. Bomo videli. Za konec še moje razmišljanje o Balkanu: Predvsem za države bivše Yuge velja, da so borzni trgi plitvi. To pomeni, da cene zaradi majhne ponudbe hitro poskočijo in na drugi strani tudi hitro padejo. Ker bodo ta trg napadli kar štirje slovenski vzajemci, verjamem da bodo (vsaj kratkoročno) indeksi rasli. Za preostali del vzhodne Evrope pa težko kaj rečem. Veliko je že raslo. Predvsem Rusija pa je zelo odvisna od nafte – o gibanju njene cene pa rapravlja cel svet.
Tako. Dobesedno, kot piše pod vrhom. Nikogar ni bilo v bližini. Le tipkovnica.
Pred časom me je (najverjetneje najbolj) zvesta bralka Jocohud.com-a opozorila, da na njenem računalniku, pa vse skupaj zamaknjeno izgleda. Prhnil sem si, tu izgleda vse v najlepšem redu, kako naj potem karkoli popravim. Potem pa sem le odprl blog tudi v Internet Explorerju – in evole dobil sem omenjeno zamaknjenost. Ker nimam pojma kako stvar prilagoditi, da bo tudi uporabnik IE-ja lahko pregledoval te strani v vsem njihovem sijaju predlagam, da si draga bralka in dragi bralec preprosto inštalirata Mozillo Firefox. Pa ne samo zato. Tudi zato, ker je stvar veliko bolj varna, hitra in uporabna. Da o ideološkem argumentu odprte kode sploh ne serjem. Nameščanje je enostavno, uporaba pa tudi.
Ker sem imel v službi “gužvo” (ja spet sem neki zabluzil in posledično cel dan reševal svojo rit, ki bi morala biti že par dni lepo v zavita v nežne bombažne pleničke, ma spet sem zabluzil…), nisem čez dan praktično ničesar pojedel. Ko pa sem prišel domov, sem bil pa še preveč pod vplivom celodnevnega (pisarniškega) adrenalina, ki ni žal niti pol kurca toliko vreden kot smučarski ali pa kolesarski ali pa kak podoben športni adrenalin, da bi jedel. Tako sem lahko v miru premislil, kaj bom jedel za kosilo. Ker je na drugi strani moja lepša polovica že jedla kosilo, sem lahko celo izbiral med jedmi, ki jih drugače ni na jedilniku. Takoj mi je na misel prišla kuharska knjiga, ki sem jo prebiral čez vikend. Mimogrede: v njej so v glavnem zapovedi česa ne smeš jest, je pa tudi nekaj receptov, ki so se mi zdeli tako “na uč” vredni poizkusa. Izbral sem Špagete s špinačo in kozjim sirom. Na hitro sem poskeniral recept – zavoljo sestavin in skočil po le-te. Seveda sem stvar naredil malce po svoje – beri: dodal čebulo in česen, pa mal pršuta, po receptu pa še kozji sir, kislo smetano, pražene pinjole in malce muškatnega oreška. In seveda parmezan oz. Grana padano. Kot solato sem si postregel rdečo peso z bučnim oljem. Odlično! Celo moja ne ravno ljubiteljica sirnatih-čebulnih-česnastih testenin je malo probala, pa še probala, pa še mal probala, ker je itak že jedla in ne bo velik’, pa še čist miceno mal probala, dokler nisem vstal in ji prinesel krožnik in sebi vilice, ki mi jih je v tem času brezkompromisno sunila. Potem pa:
“PIZDA!”
“Kaj pa je?”
“Ma, špinačo sem pozabil!”