Vsake toliko preberem kakšno kolumno na Yahoo! Finance, kak članek na BusinessWeek-u, ali podobnih “kako postati milijonar” medijih. Enostavno se mi zdijo tovrstni članki zanimivi oz. vredni svojega časa. Tako sem se odločil, da bom (meni) najzanimivejše podal tu – seveda v skrajšani obliki. Razloga za to sta dva: ker verjamem, da gre za zanimive stvari in tudi zato, da sam malce bolj natančno pregrizem članek (plus trening pisnega izražanja).
Tako sem prebral kolumno Bena Steina na Y!F-ju z naslovom Kako uspeti v Holywoodu – ali kje drugje. Gre za nekakšnega novinarja (kolumnista/svetovalca) na področju (predvsem osebnih) financ, ki pa ima za sabo tudi kariero pisca, producenta in igralca (strokovnjak širokih področij?). Odločitev (da je stvar vredna posta) je padla pri ugotovitvi, da je pri večini ljudi najbolj pomembno sredstvo za služenje denarja naše delo in ne investiranje (drugače osrednja tema avtorjevih prispevkov), ki je vir zaslužka le redkim zelo uspešnim finančnikom. In res sem malce preračunal svoje absolutne donose na relativno uspešne investicije in ugotovil, da gre v primerjavi s plačili, ki jih dobivam za opravljeno delo, za “đeparac”. Torej Ben je napisal kolumno o tem, kako čimbolj uspešno služiti na osnovi dela. Vsi napotki in primeri so iz Holywooda, vendar se z Benom popolnoma strinjam, da veljajo povsod:
Nauči se uporabne spretnosti.
Preprosto in resnično. Če si strokovnjak za gibanje levega krila muhe enodnevnice, pač nimaš veliko izbire pri iskanju službe. Podobno velja, če malce spremljaš nogomet, vendar ne toliko, da bi lahko o njem pisal/poročal ali pa ga igral/treniral.
Postani neprecenljiv.
To pomeni, da je delo potrebno opravljati s takšno vnemo in kvaliteto, da je delodajalec kmalu prepričan, da brez tebe ne bo mogel narediti ničesar več oziroma se bo vprašal, kako mu je sploh kdaj kaj uspelo brez tebe. Površni in tisti, ki redko kaj naredi(mo)jo do konca, tu odpade(mo)jo.
Služiti pomeni voditi.
Logika pri tem gre nekako takole: Vsak služi nekomu. In kdor dobro služi (na svojem področju), je – car svojega področja.
Čas za počitek ne obstaja (Nema odmora dok traje obnova).
Tu se avtor malce omeji na Holywood: Delaj dokler ne narediš kolikor je največ možno, potem še preberi scenarij in šele nato lahko zaspiš. Dejansko vse manj ljudi hodi v službo za 8 ur. Tudi če jo končaš po osmih urah, je fino, da po službi še kaj prebereš iz svojega področja ipd.
Zveze so vse.
Ta je šele resnična. Zanimiv primer: Arhitekt, ki je uredil bazen in okolico direktorja studia, ima veliko več možnosti za svoj scenarij, kot ti, ki si končal najbolj elitno šolo z najboljšo oceno na področju scenarijopisja. Kakorkoli obrneš – tudi če gre za zobarja, obrtnika, ali pa zavarovalnega agenta – vsak ti lahko enkrat pomaga na svojem področju. Na tujih poslovnih šolah obstajajo predmeti o “networking-u” – brez heca.
Izraz “preveč všečen” preprosto ne obstaja.
Ne mi takoj srat z “a zdej bom pa še v rit lezu”. Obrni vidik in se postavi v vlogo šefa: koga bi zaposlil v primeru, da imaš dva kandidata z enako izobrazbo, enakim znanjem, pravim pristopom do dela itd., edina razlika med njima je, da se eden od njiju – kot bi rekel Obelix – rad kakšne znebi, drugi pa je take bolj kisle sorte. Koga izbereš?
Verjamem, da se tole vse skupaj zdi malce preveč “SmiljanMorijevsko“, ampak goddammit, po mojih izkušnjah vse drži…
2. del sledi…
Original
