Kot navdušen smučar sem oni dan ugotovil, da je cela jeba s kondicijo. Leto sem sicer odlično štartal s treningi teka, potem veliko kolesaril, od Kalifornije dalje pa gnil. In tako se je rodila ideja napotkov za hitro pripravo na smučanje.
Da na nekaterih kadrih (totali) izgledam milo rečeno hecno. Kamero bo potrebno prestavit nižje. Ne znam razložit zakaj, ampak tako kadri izgledajo boljše.
Pazit je treba na svetlobo. Na določenih delih je praktično pol obraza v temi – kar ni bil cilj.
Zvočna podlaga (glasba) ni bila najbolj posrečeno izbrana. Več časa bo očitno treba posvetit raziskovanju licence proste glasbe.
Zvok je bil tudi tokrat bolj šibak, predvsem zaradi vetra in še ne odkrite funkcije na aparatu, ki šum vetra blaži. Pri jeznem pogledu bi bilo tudi nujno dodat kak zvočni efekt. Ideja je žal prišla prepozno. Naslednjič.
Dan je jebeno kratek. Treba je začet zgodaj, ideja pa mora biti že izdelana. Po službi neizvedljivo.
Po (oz. pri) kreaciji druge epizode pa sem ugotovil:
Da sem (mogoče) malce pretiraval s številom različnih kadrov v uvodu.
Ponavljanje je kul. Pa brez pretiravanja v prihodnjih epizodah…
Glasbena podlaga boljša kot v prvem delu. Vseeno pa bo treba stopit iz iMovie baze.
V kleti je cela jeba s svetlobo (kdo bi si mislil!). Posvetlil z iMoviejem. Hja, mešani občutki.
Žverce so zakon. Ja, tako preprosto.
Ko sem prvič vrgel skupaj, se je blazno vleklo. Potem sem krajšal in krajšal, dajal na fastforvard in je postalo krajše oz. dovolj kratko. Za naslednjič: ko bo tekst napisan, ga je treba krajšat in krajšat in… tako je, krajšat.
Treba se je sprehodit (kot bi rekel Smiljan Mori) iz cone ugodja.
Najboljši posnetek bi pa bil, če bi mimoidoče snemal v obraz, ko so v centru mesta zagledali človeka s smučarskimi očali in pancarji na kolesu. Ja, kar fino so pobuljili.
Ozadje zgodbe: Pri stari mami (v življenju še nisem uporabil besede babica za svojo staro mamo) imajo ovce in koze. In sem jih šel pogledat in se zadrl beeeeeeee. Rezultat je bil totalno neverjeten. V trenutku je cela čreda pritekla do mene. Faaaaaaak! To bi moral posnet. Ah, jebiga. Pr mami sem izvedel, da so navajene pravnukinje, ki jim nosi kruh. Ok, so zdresirane. Torej lahko ponovimo! In sem poizkusil, vendar se ovce in koze očitno hitro učijo. Tega kretena smo že videle – nič ni prinesel, ko ga jebe, so si mislile. Na dodatne prošnje pa so se počasi le odzvale.
Posnet material je bil bolj za en penis, sem si pa iz tega naredil izziv. Se da iz takega materiala s par napisi in glasbo naredit nekaj vsaj malo gledljivega? Rekel bi, da ja. No pa še en nauk: vedno, ampak vedno snemaj, če je kakšna neumnost v planu, v drugo morda ne bo kul.
P.S. Opozorjen sem bil (tudi), da koze meketajo, medtem ko ovce beketajo. Bom vedel za drugič.
Po vrnitvi s poti sem se nekaj časa ukvarjal s starim materialom, potem pa se končno lotil tegale:
Prvotna ideja je bila prikazat, kako računalnik vidi uporabnika. Koncept se mi je zdel blazno zabaven, mi je pa kasneje zmanjkal uvod, ki bi vse to pojasnil. Tako sem pristal na preprost človek-računalnik odnos. OK, občasni pogledi na stran predstavljajo nekakšen odnos z drugo osebo v pisarni, po statusu (očitno) nadrejeno. In ravno to je stvar, na katero velja biti v prihodnosti bolj pozoren. Osebo, h kateri se glavni lik obrača, bi bilo nujno bolj natančno definirat oz. še bolje njun odnos.
Ko je bil film že končan (ok, mogoče že mal prej) sem ugotovil, da bi bilo bolje, če bi pripravil serijo (mogoče) krajših fint in ne le en film. Po kratkem razmisleku sem si rekel: Klinc. Potem bo spet minil en teden (med tednom je tema, ko pridem domov)… Bom na naslednji ideji to upošteval. Morda pa kdaj naredim rimejk, ali pa bo ta služil kot pilot, ko bom idejo prodajal enemu od bogatih medijev ;-)
No, pa (seveda) me je spet zezala svetloba. Enkrat sonce, potem je postalo pretemno. Jedilnica z eno eko žarnico enostavno postaja premajhna.
Žanrsko bi tale post najlažje opredelil kot “pozabil sem”.
Pozabil sem napisat komentar na Ranger Girl in zaključek poročanja s popotovanja:
Skeč je nastal v Zionu, bolj na začetku najine poti. V svoj novi blokec (Moleskine seveda) sem skiciral kadre, med snemanjem nekaj malega spremenil, v glavnem pa kar sledil scenariju. Snemanja sva se lotila po sončnem zahodu (sonce se je skrilo za gore), tako da sva imela kar nekaj problemov s svetlobo in smermi snemanja.
Izpadlo ok, vendar slabše, kot sem pričakoval med pisanjem – predvsem nad svojo igro sem bil razočaran (medtem ko sem bil nad Alenkino pozitivno presenečen:). No, pa tudi smeri sem mi zdi, da ne štimajo povsem… A kdo ve – je to fora osi (nekaj slišal o tem, razumel nikoli)?
Kljub vsemu pa je izdelek še vedno dovolj dober za objavo, sploh ob upoštevanju zgodnje faze učenja naših dveh junakov.
S temi vrtenji sva začela šele v Vegasu. Takoj po prvem je bil narejen koncept: zavrtela se bova povsod in na koncu zmontirala skupaj. Z napisi. Nekako sva se sporazumela na tri kroge, prvi počasen, drugi srednje, zadnji hiter. Površine so bile včasih neravne in blizu prepadov, rek, ali pa je bil prostor manjši – vse to pa je vplivalo na hitrost vrtenja. Počasen krog je bil mišljen kot nekakšna panoramska slika, vendar ko sem dal skupaj, nekako ni štimal. Ritem je bil neenakomeren, dolgo je bilo… Pa še nekaj je: pokazat sem želel, da sva uživala, to pa se vidi predvsem v hitrih krogih.
Davida in Kelly sem izbral, ker naju je komad spominjal na dopust. Največji vpliv ima najbrž videospot, ki se dogaja na Venice beachu, najini zadnji postojanki (od tam sva se zapeljala direktno na letališče). Glasbo sem navedel v videu in v opisu, celo snel sem jo prav z videa na YouTubu. Služim pa s tem tudi ne, tako da upam, da video ostane na YouTubu.
Pa še dodatek k prejšnjemu zapisu – natančneje komentar videa Warren Buffet eksperiment:
Malce sem razmislil o zapisanem. Fora mi je še vedno všeč, priznam pa, da konec šepa. Več jih je bilo, eden (dokler je bil le v glavi) tudi boljši, žal pa je izvedba še bolj šepala. Pacina v sebi enostavno nisem mogel predramiti in je tako ostalo pri najbolje izvedenem.
Konec septembra in začetek oktobra sva z boljšo, lepšo in seveda pametnejšo polovico potovala po Kaliforniji (in malenkost tudi po okoliških državah). Že pred odhodom sem se odločil, da si bom dnevnik beležil v video zapisu.
Dob’r ampak zakaj se zezat z nekim snemanjem?
Ker je fino imet zapis iz časov uživancije.
Ker je to (vsaj zame) najbolj simpl varianta dnevnika.
Ker je nov hobi (snemanje & montaža) dober izgovor za nakup Maca.
In najpomembneje: ker sem si že nekaj časa želel kaj posnet, pa nisem vedel točno kaj.
Na začetku sem si (seveda) želel zastaviti koncept. Po kratkem razmisleku sem si rekel, kurz pa koncept. Po malce daljšem pa, koncept bo učenje. Testiranje. Kaj vžge in kaj enostavno ne gre skozi. No, pa sprotno objavljanje. Ne velja zvečer reči, da danes pa ni bilo ničesar pametnega. Jebeš to. Vsak dan je treba nekaj objavit. OK, priznam to sem si rekel tudi zato, da sem lažje odprl denarnico v iStoru (ja, takoj prvi dan), saj je iMovie baje res zakon. Pa tudi zato, ker bi doma itaq pogruntal, da so videi na koncu povsem drugačni od tistih na začetku in da sploh ne grejo skupaj. Ja, malo v smislu: vsi s(m)o kreativni (beri polni idej), razlika je v izvajalcih idej.
Pa si na nekaj primerih oglejmo, kako sem se učil:
Na začetku nič posebnega, pojasnilo za kaj gre in to je to. Pa saj kaj več tudi ni bilo treba. Ni šlo iz prve, parkrat so me zmotile predolge pavze, enkrat pa nad bodočo zvezdo navdušena stevardesa.
Tud nadaljevanje je bilo bolj ali manj tipa: “Danes sva tu in tu, delava to in to, potem pa greva še to in to.” Dolgočasno, ja. Na poti v Las Vegas sva sicer želela posnet en skeč kar med vožnjo, ampak sem vmes nekaj popizdil in zjebal ozračje (in smo se spet nekaj naučili:-). No, pa tudi ni ne vem kako varno vozit, režirat in igrat (hkrati).
Naučil sem se tudi, da je treba gledat v aparat, posebej če želiš, da se te sliši na posnetku. Posnetek sem rešil z napisi in glasbo v ozadju.
V Zionu sem posnel goro materiala, ampak brez koncepta oz. za zmontirat kako hodiva na glasbeno podlago. Narava je res fakin amejzing, posledčno se je tudi ideja zdela ok. Pa ni tako zelo, ker več ko imaš materiala in manj ko veš kako naj bi izgledalo, težje je montirat. In tako ves ta Zion material še vedno čaka.
Sledila je prva montaža. V večerno poročilo sem dodal (samo sliko) iz dnevnih doživetij ter dodal drugi glas v obliki napisa (ki me kao kritizira). Reševal sem seveda svoje nerodnosti. Drugi glas je bil (sedaj ko gledam nazaj) malce preveč aktiven – težko je gledat brez prekinjanja. Rekel bi velik korak naprej, tako pri oblikovanju zasnove, kot pri uporabi iMovie-ja.
V poročilo iz Doline smrti sem že dodal foro, žal pa ne najbolje izvedeno. Naučil sem se, da je kdaj pač treba zadevo ponovit, tudi če drugi čakajo (na slikanje pri tabli).
Sledil je najbolj gledan video – Yosemite. Dejansko naju je bilo malo strah oz. vedel sem, da sem neprepričljiv ko pravim, ma kakšni medvedi. Pa kreditna me je tudi fino mučila. In me je prešinilo. Dobesedno iz nikjer. In sva umirala od smeha. Vmes tudi presrano gledala v temo, kaj neki je sprožilo zadnji šum. In spet umirala od smeha. Ampak na koncu le posnela. Tekst sva praktično izpilila brez kulija, jaz pa skoraj nisem imel težav s pomnenjem. Ja, strah dela čudeže. Pa še nekaj smo se naučili: posnet in zmontirat je prvi korak, drugi pa je distribucija. Objava na Vesti je imela občuten vpliv na število ogledov. Ja, to nama je zelo pasalo. Snemava, da bi ljudje gledal (no, to ne velja za vse kar snemava :-P).
Pri sekvojah sem v zadnjem trenutku dobil idejo, kako bi lahko zadeva izgledala, ampak sem bil povsem zadovoljen. Se mi zdi, da sem se na nek način skušal vživet v nekega voditelja. Uporabno (to igranje lika).
Obisk pri Schwartziju je bil bolj ali manj spet sestavljen v zadnjem trenutku, rešilo pa ga je to, da sva res lahko prišla v predprostor njegove pisarne. Vedarle gre za guvernerja Kalifornije. Še bolj naju (ok, me) je pa namešalo dejstvo, da bi res lahko govorila z njim, če bi le bila kako uro prej tam.
Na tej točki lahko rečemo, da se je osebno dnevniški format spremenil v format za širšo publiko oz. bolje rečeno – sva se tega zavedala. In je sledila kriza. Nervoza. Poleg tega sva bila obremenjena s San Franciscom – to pa to pa to pa to… morava še pogledat… In je bilo vse bolj tako – tako.
Na Alcatrazu sem kmalu dojel, da ima velik potencial. Izgleda hudo, rangerji razlagajo dobre zgodbe. Ni vrag, da ne bo kake dobre priložnosti za snemanje. In z rezultatom sem bil tudi zadovoljen. Je pa postalo jasno, da je zvok lahko cela jeba – posebej zunaj in ko piha. Pa pripovedovanja morajo biti kratka. Ni časa za dolg zaplet. To pa zahteva blokec.
Presenetljivo dober odziv je bil na posnetek spimpanega Tomosovega Avtomatika. Posnetek je bil v resnici totalna tema (vključno s pripovedovalcem), je bila pa snov jako zanimiva. Treba je imeti odprte oči.
Pri Castru enostavno nisem kompliciral. Tako odkrit gejizem je enostavno dovolj. Je pa res, da sem se prvič toliko ukvarjal s fotografijo (saj se temu tako reče?). Zastavo (na začetku videa) sem snemal kar nekaj časa.
To je to! je bil zelo oseben, z ameriško odprtostjo navdahnjen trenuten izraz sreče. Tudi to je učenje, da sprejmeš lastnost, ki te navduši (fak, postajam globok:-).
Pri specialcih sem že postal bolj trmast. Nekaj se bom spomnil, nekaj more ratat. In sem res nekaj spacal. Bolj kot ne na silo, ampak je.
Ozadje vseh teh kart za snemanje je kar zapleteno. Ker pa niti na ogledih studiev niti na snemanjih oddaj ne dovoljujejo fotičev, je bilo potrebno narediti zgodbo okoli prihoda in odhoda. In je kar ratala – vendar šele z napisi. Z njimi so se malo spremenili konteksti, nastala je zgodba. Pa še fanci izgleda. Sploh ob novem fotiču s HD snemalnikom. Zvok – še vedno jeba.
Idejo za pravo mesto in pravi čas sem prinesel že od doma. Ne vem pa kdaj sem se odločil, da jo posnamem v centru. Pomoje tudi enkrat kmalu na začetku. Film mi je ratal. Ni bil posnet v prvo. Svoje doda tudi lepa slika (zelo zadovoljen z aparatom). Mogoče bi lahko bolj naštudiral, kaj vse bom počel. Po drugi strani pa ravno to doda svoje k sporočilu (zgodbi). Interpretacije seveda ne bom delal.
Tudi Warran Buffet eksperiment ni nastal na letališču – tam je bil le posnet. To je v bistvu dokončan skeč iz poti proti Las Vegasu (omenjen nekje bolj na začetku tega teksta). Slika in kader sta bolj tako tako. Treba se bo malce bolj poglobiti v svetlobo pa take fore, je pa res da je bila to edina frej miza v prostoru (in ni bil majhen prostor). Kar se pa tiče štosa, meni je da shit, najbrž tudi zato ker… Ma ne, klinc – če prej nisem interpretiral, tudi sedaj ne bom.
Ritna črta:
Ni napak, so le povratne informacije.
Z malo opreme se da veliko narediti.
MacBook Pro (z iMoviem) je vštet v to “malo” opreme.
Da ti mora biti kdaj nerodno, ali pa vsaj tvojim sopotnikom, če hočeš kako dobro foro.
Da je lažje montirat (in snemat), če veš kaj hočeš.
Da se pa da, tudi če ne veš (kaj hočeš).
Zvok je res, ampak res pomemben.
DA IMAM NOV HOBI!