Archive for the 'Biznis' Category

Page 2 of 3

Kako uspeti v Holywoodu – ali kje drugje!

Vsake toliko preberem kakšno kolumno na Yahoo! Finance, kak članek na BusinessWeek-u, ali podobnih “kako postati milijonar” medijih. Enostavno se mi zdijo tovrstni članki zanimivi oz. vredni svojega časa. Tako sem se odločil, da bom (meni) najzanimivejše podal tu – seveda v skrajšani obliki. Razloga za to sta dva: ker verjamem, da gre za zanimive stvari in tudi zato, da sam malce bolj natančno pregrizem članek (plus trening pisnega izražanja).

Tako sem prebral kolumno Bena Steina na Y!F-ju z naslovom Kako uspeti v Holywoodu – ali kje drugje. Gre za nekakšnega novinarja (kolumnista/svetovalca) na področju (predvsem osebnih) financ, ki pa ima za sabo tudi kariero pisca, producenta in igralca (strokovnjak širokih področij?). Odločitev (da je stvar vredna posta) je padla pri ugotovitvi, da je pri večini ljudi najbolj pomembno sredstvo za služenje denarja naše delo in ne investiranje (drugače osrednja tema avtorjevih prispevkov), ki je vir zaslužka le redkim zelo uspešnim finančnikom. In res sem malce preračunal svoje absolutne donose na relativno uspešne investicije in ugotovil, da gre v primerjavi s plačili, ki jih dobivam za opravljeno delo, za “đeparac”. Torej Ben je napisal kolumno o tem, kako čimbolj uspešno služiti na osnovi dela. Vsi napotki in primeri so iz Holywooda, vendar se z Benom popolnoma strinjam, da veljajo povsod:

Nauči se uporabne spretnosti.
Preprosto in resnično. Če si strokovnjak za gibanje levega krila muhe enodnevnice, pač nimaš veliko izbire pri iskanju službe. Podobno velja, če malce spremljaš nogomet, vendar ne toliko, da bi lahko o njem pisal/poročal ali pa ga igral/treniral.

Postani neprecenljiv.
To pomeni, da je delo potrebno opravljati s takšno vnemo in kvaliteto, da je delodajalec kmalu prepričan, da brez tebe ne bo mogel narediti ničesar več oziroma se bo vprašal, kako mu je sploh kdaj kaj uspelo brez tebe. Površni in tisti, ki redko kaj naredi(mo)jo do konca, tu odpade(mo)jo.

Služiti pomeni voditi.
Logika pri tem gre nekako takole: Vsak služi nekomu. In kdor dobro služi (na svojem področju), je – car svojega področja.

Čas za počitek ne obstaja (Nema odmora dok traje obnova).
Tu se avtor malce omeji na Holywood: Delaj dokler ne narediš kolikor je največ možno, potem še preberi scenarij in šele nato lahko zaspiš. Dejansko vse manj ljudi hodi v službo za 8 ur. Tudi če jo končaš po osmih urah, je fino, da po službi še kaj prebereš iz svojega področja ipd.

Zveze so vse.
Ta je šele resnična. Zanimiv primer: Arhitekt, ki je uredil bazen in okolico direktorja studia, ima veliko več možnosti za svoj scenarij, kot ti, ki si končal najbolj elitno šolo z najboljšo oceno na področju scenarijopisja. Kakorkoli obrneš – tudi če gre za zobarja, obrtnika, ali pa zavarovalnega agenta – vsak ti lahko enkrat pomaga na svojem področju. Na tujih poslovnih šolah obstajajo predmeti o “networking-u” – brez heca.

Izraz “preveč všečen” preprosto ne obstaja.
Ne mi takoj srat z “a zdej bom pa še v rit lezu”. Obrni vidik in se postavi v vlogo šefa: koga bi zaposlil v primeru, da imaš dva kandidata z enako izobrazbo, enakim znanjem, pravim pristopom do dela itd., edina razlika med njima je, da se eden od njiju – kot bi rekel Obelix – rad kakšne znebi, drugi pa je take bolj kisle sorte. Koga izbereš?

Verjamem, da se tole vse skupaj zdi malce preveč “SmiljanMorijevsko“, ampak goddammit, po mojih izkušnjah vse drži…

2. del sledi…

Original

Vlagati kot Soros in Buffet

Ker (kot sem že pisal) ne verjamem v besedo pokojnina, kot jo razumejo naši starši, sem in tja preberem kaj na temo vlaganja. Tako sem naletel na recenzijo knjige, ki govori o skupnih lastnostih največjih investitorjev: Sorosa, Buffeta in Icahna. Prvi je madžar, ki s svojim Quantum Fundom uporablja predvsem izvedene finančne inštrumente z velikim vzvodom, drugi pa je 2. najbogatejši američan in zemljan, ki preko svojega Berkshire Hathaway-a kupuje predvsem velike deleže borznih podjetij, ki jih običajno drži za vedno (kot nekak private equity sklad brez dospetja), za tretjega pa sem po pravici povedano slišal prvič. Torej dva popolnoma različna investitorja – oba sicer z neverjetno uspešno preteklostjo – imata po mnenju avtorja knjige enak način razmišljanja in uporabljata enake strategije pri investiranju (zanimivo je, da sta oba rojena leta 1930).

Oba se na primer osredotočata bolj na ohranjanje lastnega kapitala, kot pa na iskanje visokih zaslužkov (očitno se po njunih žilah pretaka tudi malo slovenske krvi – Kdor visoko leta, nizko pade:-). Ena izmed skupnih 23ih navad je na primer v nasprotju z osnovami investiranja: NE razpršuj naložb – ko nekaj kupuješ, kupi kolikor moreš. Tudi trditev, da imajo napovedi o gibanju trga ali gospodarstva malo z uspešnim nalaganjem denarja, je za “običajnega” finančnega analitika milo rečeno sporna. Na kratko: veliko je stvari, ki kršijo “mainstream” pravila – kar je najbrž tudi razlog, da sta bogata kot sta – No Guts, No Glory!

Torej Veliki vlagatelj (po Marku Tieru):
1. Verjame, da je prva prioriteta ohranjanje kapitala.
2. Posledično je nenaklonjen tveganju (akhm Soros???)
3. Je razvil svojo lastno vlagateljsko filozofijo, ki je odraz njegove osebnosti – posledično ni dveh enakih (zelo uspešnih enakih).
4. Je razvil lasten sistem za izbiro, nakup in prodajo investicij.
5. Verjame, da je razpršenost primerna le za razpršilec.
6. Ne mara davkov in naredi vse, da jih plača čim manj (kako zanimivo – pa imamo skupno točko).
7. Investira le v stvari, ki jih razume.
8. Gladko zavrne naložbo, ki ne zadovolji vseh njegovih kriterijev.
9. Konstantno išče naložbe, ki bi zadovoljile vse njegove kriterije in je pri tem aktivno udeležen (op.p. nima samo bataljon analitikov, ampak je tudi sam eden izmed njih).
10. Potrpežljivo čaka na prej omenjeno naložbo.
11. Ko sprejme odločitev, takoj ukrepa (uspešni ne cincajo).
12. Drži naložbo do v naprej napovedanega izstopa (kriterij za izstop je določen v naprej).
13. Sledi svojemu sistemu, kot verski blaznež (predvidevam, da ga na podlagi kake izkušnje tudi prilagodi).
14. Se zaveda svoje zmotljivosti. Ukrepa v trenutku, ko ugotovi napako.
15. Vedno razmišlja o napakah kot o izkušnjah iz katerih se uči (no shit!).
16. Skupaj z njegovimi izkušnjami rastejo tudi njegovi donosi.
17. Skoraj nikoli ne razlaga na okoli, kaj dela. Ne zanimajo ga mnenja drugih o njegovih investicijah (recimo, da je to normalno za ljudi, katerih odločitve tako pomembno vplivajo na samo dogajanje na trgih).
18. Je uspešno delegiral večino, če ne vseh odgovornosti.
19. Živi daleč pod svojimi zmožnostmi (pri vseh teh miljardah to niti ni tako težko).
20. Dela kar pač dela za lastno veselje in samoizpolnitev in ne zaradi denarja (verjamem, saj ga imata oba milo rečeno dovolj).
21. Je čustveno vpleten v investiranje, vendar lahko kadarkoli odide iz svoje posamezne investicije.
22. Živi in diha z investiranjem – 24 ur na dan.
23. Živi zgodbo, ki jo piše (pripoveduje). Warran Buffet ima 99% premoženja v delnicah Berkshire Hathaway, podobno ima tudi George Soros večino svojega premoženja v skladu, ki ga upravlja. Delita torej usodo investitorjem, ki zaupajo njuni presoji.

Sliši se relativno preprosto.

Vir1
Vir2
Knjiga

Google Spreadsheets

Google že testira svoj “web-based excel”. Če se navežem na prejšnji post: nič ne bo s prevzemi na tem področju s strani Googla. Pomoje – seveda. Tehnologijo ima, uporabnike pa bo pridobil skozi ostale svoje storitve. Dvomim namreč, da ima kateri od že obstoječih ponudnikov on-line orodij za delo s tabelami dovolj obstoječih uporabnikov, da bi bil posledično zanimiv za prevzem. Testiranje je omejeno – v vrsto se lahko postavite tukaj.

dot-com in pika-si

Pred časom sem bral članek na FT.com o novem zagonu t.i. “dot-com” industrije, ki ga (le-ta) dobiva zaradi relativno poceni računalniške opreme, ki jo tovrstna podjetja potrebujejo, in zaradi odprtokodnega programja. Poglavitna razlika med stanjem današnjega “dot-com” sektorja in stanjem konec prejšnjega tisočletja naj bi tako bila v neprimerno nižjih investicijah v opremo. Naslednja poglavitna razlika je posledica prejšnje: skladi tveganega kapitala (Venture Funds) vedno bolj izgubljajo svoj vpliv, saj podjetja ne potrebujejo visokih denarnih injekcij, poleg tega pa jih strateški investitorji (npr. Google, Yahoo!, eBay…) ne čakajo v nedogled – če jih ne kupijo danes, raje sami ustvarijo svojo kopijo oz. bolje rečeno svojo varianto. Primera tovrstnih (relativno zgodnjih) prevzemov sta Writely (Google) in Flickr (Yahoo!). Na drugi strani pa težko verjamem, da bo Google (še) opravil prevzem kakega od številnih ponudnikov on-line koledarjev, sedaj ko je že postavil svojega.

Pod vplivom zgoraj omenjenega članka sem se začel spraševati, zakaj hudiča nisem eden tistih mladih dot-com miljonarjev, ki so ravnokar prodali katerega od svojih umotvorov nekomu, ki mu par miljončkov USD-jev pač ne pomeni prav veliko (Google, AOL, Yahoo!, Msn, Cnn, Fox ipd.). Odgovor se skriva v tem, da mi problem dela že koda tega bloga, da o kakšnih bolj zapletenih stvareh niti ne govorim. Poleg tega pa tudi moja angleščina ni nekako moja najmočnejša stran. In tu me je prešinilo: Kaj pa pika-si sektor? Kdo oz. katere strani tvorijo splet v slovenskem jeziku? Zame – mislim.

Za začetek recimo, da me ne zanimajo strani, ki so le podaljšek oz. dodatek nekemu drugemu poslu – recimo 24ur.com in ostale novičarske strani večjih založnikov, B2B strani (recimo GVin in ostali iz GV skupine), saj gre vendarle za relativno drage projekte, ki ga nek študent (ali pa zaposleni) težko postavi v svojem prostem času.

Najbrž najmočnejši na pika-si področju (ocenjujem, da tudi brez zgornjih omejitev) so pri podjetju Najdi.si d.o.o., ki upravlja z – tako je uganil/a si – z iskalnikom Najdi.si. Fantje (in dekleta) na področju iskanja po slovenskih straneh dobro konkurirajo velikemu Googlu, znanje pa prenašajo tudi na trge bivše Juge. Baje uspešno.

Gremo dalje. Bolha.com – nedvomno. Ko sem malce bolj pobrskal, sem ugotovil, da so pod isto streho še napovednik.com, kvak.com in filmofil.com. Od naštetega sem prej opazil le napovednik, ki se mi zdi relativno uporabna stvar. Kvak.com-u in filmofil.com-u bo kmalu delalo konkurenco malo morje podobnih »nišnih« blogov – v bistvu najbrž že, upam pa da bo tudi napovednik dobil kakšno resno konkurenco, saj uporabniku to ne more škoditi…

Popolnoma sem pozabil na mobisux – vse mobitele sem kupil s pomočjo njihovih recenzij oz. ocen. Seveda so tu še strani s področja osebnih financ: vzajemci.com, financna-tocka.si ipd., ki so kljub svoji specializiranosti namenjeni praktično vsem.

Tu so seveda še vse strani povezane z blogi in blogi sami. Tu bi omenil samo siblogs.com, ki je nedvomno prva violina slovenske blogscene.

Nekako od vseh naštetih ima potencial za kakšno večjo transakcijo (po mojem skromnem mnenju) le Najdi.si. Razlog je v majhnosti slovenskega trga. Seveda upam in privoščim, da bo poleg njih (zares) uspelo še komu, vendar dvomim v zgodbe s 5imi ali 6imi ničlami (USD ali EUR). No, mogoče se pa za kakšno prihodnjo dot-com zgodbo skriva kak slovenec/ka.

P.S. Verjamem, da sem izpustil malo morje priročnih strani – morda o njih v prihodnosti.

Google in finance

Dvoumen naslov? Dvoumna vsebina. Google je zagnal svoj finančni portal, ki ga najdete na finance.google.com. Poteza je nekako logična, glede na to, da imata konkurenčna Yahoo! in MSN relativno popularne finančno-poslovne strani. Torej Google še naprej širi svojo ponudbo, medtem pa cena njegove delnice še naprej pada.

Zakaj hudiča?

Moja razlaga je taka: Po IPO-ju (Initial Public Offering oz. uvrstitev na borzo) na Nasdaq so ljudje (=investitorji) v delnici oz. podjetju videli velik potencial. Jasno – vloga interneta se povečuje, Google pa postaja vsebolj sinonim za le-tega. Posledično je cena delnice rasla. In rasla. In rasla. In končno zrasla do te mere, da so se ljudje začeli spraševati, ali mogoče cena Googla ne raste hitreje, kot pa podjetje (oz. njegov potencial) samo. In ko si je dovolj ljudi zastavilo to vprašanje, je cena padla. In še pada. Ko sem si skušal predstavljati, kaj teoretično pomeni P/E 69,36 (ob pisanju) me je prijelo srat. Gre namreč za razmerje med ceno delnice (P) in dobičkom na delnico (E) ali povedano drugače, koliko je vlagatelj (trg) pripravljen plačati za en (1) dolar dobička podjetja. Meni ni jasno, niti logočno. Ok, napol. Gre za t.i. “growth” naložbo – pričakuje se rasti, kar pomeni: pričakuje se, da bodo dobički v prihodnosti tako veliki, da bo vse skupaj imelo smisel. To velja za cel “Tech” sektor. Pa še nekaj je: Google vsi poznajo, vsi ga uporabljajo, vsakemu je “jasno”, zakaj podjetje raste… In tako nastane balon.

Avtor je uporabnik naslednjih Googlovih storitev: Blogger, Google Analytics, Picasa, Google Earth, Adsense (zaenkrat še neuspešen), Gmail in v Google še naprej verjame, a zaradi zgoraj nakazanih tuhtanj ni lastnik nobene njegove delnice.

Še zanimivost: Če v Google odtipkaš “finance”, je prvi zadetek Yahoo! Finance, če pa odtipkaš “google finance“, pa tudi dobiš povezavo na Yahoo! Finance, kjer so seveda podatki o GOOG. Lahko rečemo, da je to nekakšen trenutni rezultat. Bomo videli, kakšen bo čez pol leta.