V zadnji številki BusinessWeeka je bil med drugim tudi članek o preoblikovanje enih največjih, če ne največjih pa nedvomno najbolj zloglasnih Private Equity podjetij - The Carlyle Group. Za tiste, ki jih ne poznajo: v času ko so ZDA bile napadene in kasneje posledično napadle Afganistan in Irak so bili skladi, ki jih upravljajo lastniki večjega dela ameriške orožarske industrije, na njihovi plačilni listi pa so bili očka Gregorja Grma, Đon Mejđr, najbolj znani vlagatelji pa Savdska kraljeva družina. Michael Moore jih je bolj kot ne direktno obtoževal lobiranja za vojno, nekateri pa tudi kot scenariste napada na dvojčka. Kakorkoli že druščina treh ustanoviteljev naj bi imela izreden vpliv v Washingtonu.
Članek sem prebral mislim da v petek in mi še danes ne da miru. Razmišljam namreč o tem, kako se počuti človek oz. druščina miljarderjev, ki imajo možnost začeti vojno in zavoljo dobička to tudi izkoristijo. Problem je namreč v tem, da sem se še ne dolgo tega glasno čudil (mislim da) Norvežanom, ki so se bunili, ker njihov sicer sila uspešno upravljan pokojninski sklad vlaga tudi v orožarsko industrijo. Mislil sem si, kaj se pizdi raja nehvaležna. In sem se na ta račun tudi s parimi sporekel. Samo nisem imel prav. Če nihče ne bi kupoval delnic tovrstnih podjetij, bi bile cene nizke, investitorji nezadovoljni. Obseg bi se nedvomno zmanjšal. In nekdo mora začeti…
Tole je ta druščina:
Da se razumemo: sem za dobiček, samo ne na račun vojne.
Sem in tja si preberem kak članek iz BusinessWeeka, še malce redkeje pa iz angleškega The Economista. Slednjega malce težje spremljam zaradi relativno zapletene angleščine, ta res ni moj najmočnejši atribut.
No, pa sem vseeno pred kratkim prebral članek z naslovom “Dancing with the bear”. Govori o tem, kako zahodno evropska in ameriška podjetja prodirajo na ruski trg oz. o težavah in problemih s katerimi se pri tem srečujejo. Ničesar presenetljivo novega. Vseeno pa me je presenetil direktnost povzeteka oz. nekakšnega zaključka v smislu “Pravila za uspeh v Rusiji“:
1. Izogibajte se sektorjev, ki jih vlada dojema kot strateške.
2. Izogibajte se napačnih partnerjev: oligarhov, ki so to postali v 90ih, in ljudi blizu Putina, saj se znajo stvari po letu 2008 spremeniti.
3. Skleni “prava” prijateljstva, kar pomeni podmaži lokalne politike.
4. Investiraj dovolj, da ne izpadeš le “hitri zaslužkar”, vendar se izogibaj direktnemu spopadu z nekom, ki ima boljši mrežo prijateljev.
5. Bodi pripravljen na menjavo pozicij v času volitev.
Še vedno Divji Vzhod… Samo kaj, ko pa imajo nafto… plin… in posledično ogromen trg…
Pisateljica, igralka, humoristka
Kot igralko in humoristko:
je nikoli nisem najbolj cenil. V Periskopu mi je šla na živce - kar je bil najbrž tudi njen namen, pri Mariu mi pa enostavno ni delovala smešno, najverjetneje predvsem na račun (nekakšne) površnosti - predvsem pri skečih. No, saj ni bistveno - tudi ljudje mi niso vsi všeč. Da o humoristih ne govorim…
buy cialis
buy levitra
buy propecia
buy soma
buy viagra
cheap cialis
cheap viagra
generic cialis
generic levitra
buy levitra
buy levitra
generic viagra
online cialis
online levitra
online viagra
buy cialis
buy cialis
buy viagra
generic cialis
generic viagra
buy cialis
buy viagra
generic cialis
generic viagra
generic cialis
online viagra
Kot pisateljico in kolumnistko:
sem začel dobesedno požirat v osnovni šoli, natančneje v PIL-u (takrat že Pisanem listu nič več Pionirskem:-), še natančneje v rubriki Blazno resno o seksu. Skozi vstop v adolescenco se mi zdi, da sem prebral vse njene takratne knjige. Izjemno praktično in berljivo.
Potem dolgo nič. Do nekega dopusta, na katerega si je moja draga vzela njeno knjigo Panika. Pojedel sem jo. Ja, tipično žensko dopustniško branje sem dobesedno požrl. Bejba res dobro piše. Zabavna je. Berljiva!
In potem sem enkrat prebral, da je najbolj izposojana avtorica slovenskih knjižnic. Itak! No in danes sem prebral njen intervju v Sobotni prilogi Dela. Bejba je res zakon. Zaveda se, da nekaj šteje le, če te berejo. Preprosto. Pa, to da niti preveč ne raziskuje tega o čemer piše. Če jo je stvar v življenju dovolj zanimala, je kaj o tem izvedela, če ne ni. To se mi zdi predvsem pomembno pri pisanju kolumen. Vsake stvari v lajfu pač ne raziskuješ… Ni časa… Pogosto se je človek prisiljen ravnati po principu zdrave kmečke pameti, ko ima seveda dovolj informacij, če pa je teh premalo (oz. je drugih preveč) pa instiktivno.
Članek je (žal) plačljiv
V zadnjem času so šumi na posameznih njihovih storitvah vse pogostejši.
Recimo Gmail sem in tja serje že od poletja, Writely je začel šele v zadnjem času, da o Beta Bloggerju in celo Bloggerju sploh ne govorim.
Hvala bogu je prišla novica iz Googla, da ga ne bodo več srali z morjem novih storitev v “predbeta” fazi, ampak se bodo skoncentrirali na odpravo “beta” oznake na obstoječih.
Očitno so ugriznili več, kot so sposobni prežvečit…
PS: Ko sem iskal link na to novico, sem našel praktično samo novice o Googlovem nakupu YouTuba oz. o nameri le-tega. Torej bo kmalu tudi YouTube postal Beta.
PSS: To, da ne najdem novice, pa očitno kaže na to, da sem objavo očitno sanjal oz. si jo tako močno želim, da sem vanjo začel verjeti.
Odličen komentar na aktualno davčno reformo si lahko preberete na tej povezavi.