Od Hangoverja sem njegov fan.
Snemam, objavim, analiziram. Gledam, pokomentiram. Pametujem.
Po dolgem času spet samoanaliza lastne video produkcije v prvem četrtletju 2010.
Svinjska gripa
Predolgo in premalo pr’fuknjeno. Druga varianta pa bi bila bolj prefinjena verzija. Kakorkoli že – treba bo bolj v ekstrem.
Grajski Test
Se mi je zdelo OK. Morda je ravno to največji problem. Samo OK. Prvotna ideja je bila, da se peljem z vzpenjačo, pa sedaj niti več točno ne vem, zakaj tega nisem naredil. Pa bolj posrano bi že težko govoril. Ja, sam sem snemal, folk je hodil mimo, taka malce neprijetna situacija – kar pa ni opravičilo, da se razumemo. Prijateljev komentar je bil, da je predvsem konec brezvezen. Valda. Fora bi bila, da naredim trojno salto z dvojnim vijakom.
Ritna črta: treba je bolj v ekstrem.
Mežnarja
Bistven problem pri dogodkih je pomanjkanje scenarija. Gre pač za nekaj, kar ni povsem odvisno od tebe. In potem imaš neke smernice. V času digitalnih kamer pa še praktično neomejeno število poizkusov, kar se manifestira v nepregledni količini materiala. Totalna beda za postprodukcijo. No, lahko je tudi velik izziv, saj gre za praktično nov ustvarjalni proces. Dovolj nakladanja. Dolgo sem rabil, da sem se spravil montirat. Na koncu sem bil še kar zadovoljen. Definitivno pa sem si rekel, da v bodoče pa vedno z natančnim scenarijem.
Zanimivo je, da je drug del Mežnarja (dirka) video z dosedaj največ ogledi. Kar je presenečenje. Pa tudi pozitivne komentarje sem prejel. Ne štekam povsem. Morda je ključ v tem, da je šlo za reportažo z nekega (priznajmo si) vaškega dogodka, ki sem ga predstavil kot blazno pomembno dirko. Ne, tole mi ni čisto jasno…
Rossignol freeride challenge
Hja… Veliki načrti, visoki cilji, rezultat pa povsem povprečen oz. pod pričakovanji. Fizično je bila zadeva fakin naporna. Dirka z vidika neodvisnega gledalca (najbrž) nezanimiva – ne smemo pozabit, da je trajala 4 (štiri!) ure, od česar je večina vožnja s sedežnico. Vem, video je lahko dolg le dve minuti… Mah – priznam, tole je bil #fail.
Kaj bi moralo biti drugače, da bi bilo kul?
Pripraviti bi moral 10 enovrstičnic – komentarjev za med vožnjo. Od katerih bi potem izbral najboljše.
Jebat bi se nama moralo za uvrstitev. Dramatičnost bi lahko zrežiral.
Intervju tekmovalca med vožnjo: npr. enega od borderjev, ki glede hitrosti enostavno niso konkurirali.
V začetku par počasnih posnetkov najinega ogrevanja, slike iz otroštva, mogoče izjavo najinih mam za najino kratko predstavitev (v slogu Huga Stiglica iz Neslavnih barab).
Mah, svašta bi se dalo. Ampak, itaq – vedno, ko je že vse mimo.
Seveda me, kot vedno, zanima tudi tvoj komentar.
Nikoli mi ni bilo zares jasno, zakaj mi je bil Tomaž Humar tak car. Nekajkrat sem imel priložnost z njim govoriti, vendar tudi takrat nisem izvedel zakaj. Moral je umreti.
Danes mi je jasno. Vedel je, kaj hoče, in to je tudi počel. Z vsem srcem… do konca!
Letos sem šel v Radence odlaufat osebni rekord na 10 km. In sem ga. Ja, prvič sem laufal 10 km :-)
Drugi del cilja je bil: laufat pod 45 minut.
Tu pa se je zapletlo:
Najprej sem prepozno štartal iz Ljubljane. Posledica (poleg nevarne vožnje) je bila, da nisem dobil štartne številke. Po izraženi jezi (osebna izkaznica je z visoko hitrostjo in spremljajočim “PIZDA!” priletela ob tla) sem najprej nekaj sekund (ok, mogoče minuto) iskal krivca. Ko sem ga našel, sva se zmenila, da bom vseeno tekel – se bom pa sam štopal. Štartal sem iz zadnjih vrst. Nekaj časa po šartu smo celo hodili. Nato sem kak kilometer ali dva laufal cik-cak, malo po asvaltu, malo po bankini, malo po travi… Zna biti, da mi je to vzelo te 2 minuti in 2 sekundi. Je pa res, da mi je pulz nekajkrat – za kratek čas seveda – padel pod 92% od max (ciljno območje je bilo 92-94%). Je bil pa na trenutke tudi čez 95%… Bistveno je, da sem dal v dani situaciji vse od sebe.
Rezultat oz. povratne informacije so:
1. da bo treba še trenirat;
2. da bo drugič treba prej od doma;
3. da je za tak rezultat treba štartat (bolj) iz prvih vrst;
4. da se bi dal laufat tudi brez prijave;
5. da se da laufat tud brez štartne številke in čipa;
6. da so trenutne superge (kljub temu, da so ista firma, skoraj enak model, in identične številke kot prejšnje) prevelike oz. povratna info je: vedno probaj še eno cifro manjšo in eno cifro večjo obutev predenj strašiš s kreditno – ok, debetno.
P.S.: Ja, laufal sem 47:02…
P.P.S: Canon neki zajebava, zato ni filma niti fotk…