Pravkar sem dobil mejl od prijatelja, ki živi v okolici Ivančne Gorice. Seveda govori o Ciganih. Tekst objavljam, saj mi gredo resno na k***c komentarji samooklicanih mirovnikov, ki v življenju niso imeli opravka z dolenjskimi Cigani. Najbolj me “ubija” Mladinin oglas “Če ne boš priden te bomo dali Slovencem”.
No tu je cel tekst, razen seveda imena, saj gre za krajana iz Ambrusa, ki se preprosto ne želi izpostaviti morebitnim grožnjam:
Pozdravljeni vsi skupaj,
večina vas ve, da sem iz Ambrusa, gotovo pa tudi veste kaj se je tam zadnji mesec dogajalo.
Spodnje pismo bralcev sem 2.11.2006 poslala na nekaj slovenskih dnevnikov (Delo, Dnevnik, Večer in Primorske novice), prilogo Ona in revijo Mladina. Do danes nisem zasledila, da bi bilo objavljeno – verjetno zato, ker sem ga iz varnostnih razlogov poslala anonimno, možno pa je tudi, da zaradi kritike v drugem stavku. Če mi ga zato niso objavili, s tem kritiko – glede na to, da živimo v demokratični državi, kjer lahko vsak izrazi svoje mnenje – ravno potrjujejo.
Zaželjeno je, da ga preberete in pošljete naprej. (Ali natisnete in date komu za prebrat.)
Hvala za razumevanje.
Lep pozdrav.
Ambrus
Ime te dolenjske vasi ste gotovo slišali. To pismo pišem, ker so skrajno neprofesionalni slovenski mediji popolnoma izkrivili realno sliko dejanskega problema.
Izseljeni Romi niso bili edini prebivalci tabora v Dečji vasi. V tem taboru so se kar naprej menjavali najrazličnejši ‘civili’, povečini z zločinsko preteklostjo. Ker je lokacija tabora dokaj na samem, je bila idealna za neke vrste azil z vso mogočo sodrgo. Prav zato krajani ves čas poudarjamo, da ti ljudje niso bili izseljeni zaradi svoje narodnosti – to bi bilo skrajno nepravično(!) – oditi so morali, ker so gojili, zganjali in prikrivali kriminal. K razrasti le-tega je med drugim pripomogla tudi velika oddaljenost policijske postaje. Dogodki zadnjega tedna so bili tako ukrep krajanov iz obupa, ki je sledil stopnjevanju strahu do vrha. Veste, osnovne kulturne razlike so bile s strani vaščanov sprejete pred 40 leti, ko so se Romi trajno naselili v Suhi krajini. ‘Razlike’ s katerimi pa ti ljudje danes tako grobo kršijo zakon, še posebej tiste, ki predstavljajo kršitev osnovnih človekovih pravic, niso bile in nikakor ne smejo biti sprejemljive! Tekom let so se poleg običajnih kraj pridelkov in živali, vrstile tudi hujše protizakonite aktivnosti: vlomi in kraje, najraje v hiše starejših ljudi, ki živijo sami, več vlomov v okoliška župnišča, cestne blokade z ostrim kamenjem ali deskami, polnimi žebljev, kraja mobilnih telefonov, napad na gobarke, grožnje z uperjeno puško v mimovozeči avtomobil, izsiljevanja, podkrepljena z grožnjo, do boš ubit ali posiljena, lansko leto je policija zasegla večje število strelnega orožja in mamil, nedaven napad na Jožeta Šinkovca pa je bil že drugi poskus umora v dveh letih. To in podobno je krojilo naše vsakdanje življenje. Zadnjo žrtev tega tabora so mediji prikazali kot pretepaškega moškega – resnica pa je, da je branil svojo zidanico pred dobro znanimi vlomitelji. S tem si je nakopal maščevanje in skorajšnjo smrt. Jožetu so se na glavni cesti v blokado postavili trije avtomobili, za njim še dva, tako da je bil ukleščen mednje ter na milost in predvsem nemilost prepuščen Čmaku in njegovim romskim kompanjonom; kaj je sledilo veste. Na dejstvo, da ti z njive zmanjka kakšna glava zelja smo se kar navadili, nihče pa se nikoli ne bo navadil na to, da ti strežejo po življenju. Živeti v nenehnem strahu je sila mučno. Če tega niste doživeli, si ne morete predstavljati, kaj se godi v človeku, ko med vožnjo ugleda uperjeno cev puške. Jaz sem jo. Občutek tesnobe je nepojmljiv; Naj ustavim? Peljem naprej? Naj kličem policijo? Ne, kaj pa če me naslednjič ustavijo?! Gotovo bodo vedeli, da sem jaz klicala…
Neverjetno kako hitro se je slovenska policija organizirala za zaščito in varovanje tabora in njegovih prebivalcev. Sprašujem se, kje je bila ta javna služba med padanjem kola po Jožetovi glavi, kdo je varoval njega, kdo je varoval domove, avtomobile, njive in življenja vaščanov? Varuhu človekovih pravic pa vse skupaj kar nekako ni jasno. Ne samo, da ni bil v Ambrusu, ob nepreverjenih dejstvih in opazovanju od daleč si drzne dajati nekakšne pavšalne izjave in s tem grobo zavajati širšo slovensko javnost. Ali pa preprosto ne loči med etničnim sporom in bojem proti leglu kriminala. Veste g. Hanžek, nihče od Romov ni bil napaden, nihče ubit. Napaden je bil Jože Šinkovec iz Ambrusa! Ko smo izvedeli, da bo do izselitve končno prišlo, nismo čutili zmagoslavja. Ne. Čutili smo veliko olajšanje. Zato je zadonela Zdravljica. Naj rojak Suhokrajnčan prost bo vsak, ne vrag zločinski, le pošten sosed naj bo mejak!
Da izseljeni skupini življenje v Postojni ne odgovarja je razumljivo, saj nimajo raziskanega rajona, »poslovnih« poznanstev in informacij o imetju okoliškega prebivalstva. Medijem pa se bolj problematična zdi skrb za perjad, ki je ostala v taboru, kot Jožetovo zdravje. Močno upam, da zaradi težkih poškodb glave ne bo imel trajnih posledic. V kolikor preživi.
Dragi bralci, Ambruška zgodba je dolga več desetletij, ne en teden. Zadnjih 12 let je potekal boj za osnovno človekovo pravico – za mir. Za mir, ki upam da ga bomo končno deležni. Žal pa se še vedno bije še en boj – Jožetov boj za življenje. Zato, Jože, drži se! Mi smo s tabo! Bog je s tabo! Drži se!
(zaradi varnosti) anonimna Ambrušanka
