Archive for the 'Prebral sem' Category

Page 2 of 3

Kako uspeti v Holywoodu – 2. del

To je nadaljevanje posta Kako uspeti v Holywoodu – ali kje drugje!. Naj na hitro obnovim vsebino oz. bistvo prejšnjega (in tega) posta. Tudi če “nevemkako” dobro investiramo, še vedno največ zaslužimo s svojim delom (razen izjem seveda). Zato napotki za hitro napredovanje. Pred nadaljevanjem branja priporočam branje prvega dela.

Torej novi napotki:

Ostanite v igri.
Ne dovoli si, da te trenutna jeza vrže s konja. Ljudje bodo nesramni, goljufivi ipd. Kakorkoli že – ne odnehaj zaradi drugih – razen seveda če nimaš boljše alternative, s katero boš plačeval račune.

Izogibaj se norih šefov.
Če povežemo s prejšnjim napotkom to pomeni, da ostaneš v igri ni nujno, da ostaneš v istem podjetju. Pričakuj marsikaj, vendar pa v primeru nadlegovanj ali žalitev vljudno zahtevaj spremembo. Če je ne bo, mirno odidi – brez nepotrebnih izbruhov.

Ohranite tarčo na “nišanu”.
Ko se ti zdi kakšno delo popolnoma pod častjo, se preprosto vprašaj: bom po tem korak bližje cilju? Če bo odgovor da, potem nadaljuj s kopiranjem, prepisovanjem, skeniranjem, kuhanjem kave ipd.

Ne govori veliko o sebi.
Nobenega ne zanima vsaka malenkost tvojega osebnega življenja, še posebej ne sodelavcev in šefa. Če ti to manjka, si poišči psihiatra ali kupi psa. Ko boš šef, boš lahko govoril o sebi v neskončnost. Na poti tja – poslušaj.

Izgled je pomemben.
Ocenjujejo nas po tem kako izgledamo. Tako je – jebiga. Ni se vredno boriti proti temu nesmislu. Torej, če si odvetnik, finančnik, slikopleskar ali igralec, se tako tudi obleci. In obleci se lepo. Za to ne rabiš bogastva.

Izstopaj zaradi odličnosti svojega dela.
Bodi dober v tem kar počneš. Naj površnost ne postane tvoje srednje ime.

To je bilo na kratko, malce daljši tekst pa lahko najdete tukaj.

Kreativnost v korporacijah

Kreativnost, agilnost, prilagodljivost in podobne lastnosti malih podjetij naj bi bile za največja podjetja praktično nedosegljive. Kljub temu se v večini najuspešnejših korporacij trudijo to spremeniti. V Googlu za to skrbi Marissa Mayer – po mnenju mnogih izredno pomemben dejavnik Googlovega uspeha. Njen recept:

Ideje prihajajo iz povsod: Google pričakuje inovativnost tudi v računovodskem oddelku (upajmo, da to ne bo pripeljalo do drugega Enrona/Worldcoma itd., saj se izraz “kreativno računovodstvo” uporablja za stvari, ki lahko pripeljejo do raznoraznih balonov, ti pa pod pritiskom radi počijo).

Deli vse, kar lahko deliš:
Vsaka ideja, vsak projekt, vsak deadline je s pomočjo intraneta dosegljiv vsakemu zaposlenemu.

Pri zaposlovanju ima potencial prednost pred izkušnjami: Njihovi zaposlitveni oglasi so v bistvu zapletene matematične uganke oz. matematični lov na zaklad, da gre za Google se ponavadi izkaže šele na koncu.

Dovoljenje za uresničevanje sanj:
vsak zaposleni pri Googlu lahko 20% svojega časa (en dan v tednu) porabi za lastne projekte – polovica novih storitev prihaja iz teh 20%.

Inovacije, ne takojšna popolnost: Novi projekti so hitro zunaj, vendar vedno v “beta” (testnih) verzijah, šele po daljših “beta” obdobjih je na vrsti široko dostopna storitev.

Uporabljaj merljive podatke:
Marissa pri prezentacijah noče slišati stavka: “Meni osebno se zdi…” Raje sliši: “Podatki o temintem kažejo, da ljudem manjka…” Razlog je (pomoje) večja možnost uspeha projekta.

Kreativnost rabi omejitve: Daj ljudem vizijo, pravila, kako priti tja in časovne roke. V to sem absolutno prepričan. Kar koli sem v življenju počel brez rokov, je izpadlo velika tema.

Poskrbi za uporabnost in uporabnike, ne za denar – ta bo prišel sam: Roko na srce, vse večje internetne zgodbe v zadnjem času so narejene po tem kopitu. YouTube je dobil ogromno denarja od skladov tvegane kapitala – kako služi denar? Zaenkrat samo z enim oglasom – dvomim, da pokrije kak pomembnejši strošek. Skype – prometa 60 mio EUR, prodan za 2,4 mrd EUR – logika? Uporabniki – pri obeh.

Ne sesuvaj projektov – združuj jih: Vsaj koščki oz. delčki projektov so uporabni v kombinaciji z drugimi.

Nekaj že mora biti na tem.

Original

Več o Marissi Mayer

Ask vs. Google

Prebral sem zanimiv članek o spletnih iskalnikih na strani angleškega Economist.com. Predvsem se mi je “dopadla” preprostost s katero je novinar razdelil iskalni trg:

Google – izreden matematičen algoritem, ki temelji na številu povezav na določeno stran;

Yahoo! – želi svoj kos pogače odrezati s pomočju “social-networking-a” – to pomeni, da če iščem luč, mi bo (ob pogoju, da jaz in moji prijatelji uporabljamo vse živo njihova orodja) njihov iskalnik poiskal luč (oz. trgovino/proivajalca) z lučmi, ki se bo ujemala z mojim okusom (npr. Google pa bi našel samo najpopularnejše trgovine/proizvajalce z lučmi);

Msn – je še zadaj, vendar je baje Microsoft že dostikrat dokazal, da zna dohiteti tekmece z različnimi prijemi;

Ask – naj bi imel podoben alogritem kot Google, vendar s to razliko, da še posebaj ocenjuje strani iz katerih prihajajo povezave – v primerjavi z Googlom, naj bi bili njegovi zadetki bolj strokovni oz. preprosto boljši. Avtor gre še celo korak dlje: Ask je označil za nekakšen Apple med iskalniki.

Vsekakor dovolj, da “zalaufam” Ask Test – tokrat malce daljši in bolj natančen.

Članek

Kako uspeti v Holywoodu – ali kje drugje!

Vsake toliko preberem kakšno kolumno na Yahoo! Finance, kak članek na BusinessWeek-u, ali podobnih “kako postati milijonar” medijih. Enostavno se mi zdijo tovrstni članki zanimivi oz. vredni svojega časa. Tako sem se odločil, da bom (meni) najzanimivejše podal tu – seveda v skrajšani obliki. Razloga za to sta dva: ker verjamem, da gre za zanimive stvari in tudi zato, da sam malce bolj natančno pregrizem članek (plus trening pisnega izražanja).

Tako sem prebral kolumno Bena Steina na Y!F-ju z naslovom Kako uspeti v Holywoodu – ali kje drugje. Gre za nekakšnega novinarja (kolumnista/svetovalca) na področju (predvsem osebnih) financ, ki pa ima za sabo tudi kariero pisca, producenta in igralca (strokovnjak širokih področij?). Odločitev (da je stvar vredna posta) je padla pri ugotovitvi, da je pri večini ljudi najbolj pomembno sredstvo za služenje denarja naše delo in ne investiranje (drugače osrednja tema avtorjevih prispevkov), ki je vir zaslužka le redkim zelo uspešnim finančnikom. In res sem malce preračunal svoje absolutne donose na relativno uspešne investicije in ugotovil, da gre v primerjavi s plačili, ki jih dobivam za opravljeno delo, za “đeparac”. Torej Ben je napisal kolumno o tem, kako čimbolj uspešno služiti na osnovi dela. Vsi napotki in primeri so iz Holywooda, vendar se z Benom popolnoma strinjam, da veljajo povsod:

Nauči se uporabne spretnosti.
Preprosto in resnično. Če si strokovnjak za gibanje levega krila muhe enodnevnice, pač nimaš veliko izbire pri iskanju službe. Podobno velja, če malce spremljaš nogomet, vendar ne toliko, da bi lahko o njem pisal/poročal ali pa ga igral/treniral.

Postani neprecenljiv.
To pomeni, da je delo potrebno opravljati s takšno vnemo in kvaliteto, da je delodajalec kmalu prepričan, da brez tebe ne bo mogel narediti ničesar več oziroma se bo vprašal, kako mu je sploh kdaj kaj uspelo brez tebe. Površni in tisti, ki redko kaj naredi(mo)jo do konca, tu odpade(mo)jo.

Služiti pomeni voditi.
Logika pri tem gre nekako takole: Vsak služi nekomu. In kdor dobro služi (na svojem področju), je – car svojega področja.

Čas za počitek ne obstaja (Nema odmora dok traje obnova).
Tu se avtor malce omeji na Holywood: Delaj dokler ne narediš kolikor je največ možno, potem še preberi scenarij in šele nato lahko zaspiš. Dejansko vse manj ljudi hodi v službo za 8 ur. Tudi če jo končaš po osmih urah, je fino, da po službi še kaj prebereš iz svojega področja ipd.

Zveze so vse.
Ta je šele resnična. Zanimiv primer: Arhitekt, ki je uredil bazen in okolico direktorja studia, ima veliko več možnosti za svoj scenarij, kot ti, ki si končal najbolj elitno šolo z najboljšo oceno na področju scenarijopisja. Kakorkoli obrneš – tudi če gre za zobarja, obrtnika, ali pa zavarovalnega agenta – vsak ti lahko enkrat pomaga na svojem področju. Na tujih poslovnih šolah obstajajo predmeti o “networking-u” – brez heca.

Izraz “preveč všečen” preprosto ne obstaja.
Ne mi takoj srat z “a zdej bom pa še v rit lezu”. Obrni vidik in se postavi v vlogo šefa: koga bi zaposlil v primeru, da imaš dva kandidata z enako izobrazbo, enakim znanjem, pravim pristopom do dela itd., edina razlika med njima je, da se eden od njiju – kot bi rekel Obelix – rad kakšne znebi, drugi pa je take bolj kisle sorte. Koga izbereš?

Verjamem, da se tole vse skupaj zdi malce preveč “SmiljanMorijevsko“, ampak goddammit, po mojih izkušnjah vse drži…

2. del sledi…

Original

dot-com in pika-si

Pred časom sem bral članek na FT.com o novem zagonu t.i. “dot-com” industrije, ki ga (le-ta) dobiva zaradi relativno poceni računalniške opreme, ki jo tovrstna podjetja potrebujejo, in zaradi odprtokodnega programja. Poglavitna razlika med stanjem današnjega “dot-com” sektorja in stanjem konec prejšnjega tisočletja naj bi tako bila v neprimerno nižjih investicijah v opremo. Naslednja poglavitna razlika je posledica prejšnje: skladi tveganega kapitala (Venture Funds) vedno bolj izgubljajo svoj vpliv, saj podjetja ne potrebujejo visokih denarnih injekcij, poleg tega pa jih strateški investitorji (npr. Google, Yahoo!, eBay…) ne čakajo v nedogled – če jih ne kupijo danes, raje sami ustvarijo svojo kopijo oz. bolje rečeno svojo varianto. Primera tovrstnih (relativno zgodnjih) prevzemov sta Writely (Google) in Flickr (Yahoo!). Na drugi strani pa težko verjamem, da bo Google (še) opravil prevzem kakega od številnih ponudnikov on-line koledarjev, sedaj ko je že postavil svojega.

Pod vplivom zgoraj omenjenega članka sem se začel spraševati, zakaj hudiča nisem eden tistih mladih dot-com miljonarjev, ki so ravnokar prodali katerega od svojih umotvorov nekomu, ki mu par miljončkov USD-jev pač ne pomeni prav veliko (Google, AOL, Yahoo!, Msn, Cnn, Fox ipd.). Odgovor se skriva v tem, da mi problem dela že koda tega bloga, da o kakšnih bolj zapletenih stvareh niti ne govorim. Poleg tega pa tudi moja angleščina ni nekako moja najmočnejša stran. In tu me je prešinilo: Kaj pa pika-si sektor? Kdo oz. katere strani tvorijo splet v slovenskem jeziku? Zame – mislim.

Za začetek recimo, da me ne zanimajo strani, ki so le podaljšek oz. dodatek nekemu drugemu poslu – recimo 24ur.com in ostale novičarske strani večjih založnikov, B2B strani (recimo GVin in ostali iz GV skupine), saj gre vendarle za relativno drage projekte, ki ga nek študent (ali pa zaposleni) težko postavi v svojem prostem času.

Najbrž najmočnejši na pika-si področju (ocenjujem, da tudi brez zgornjih omejitev) so pri podjetju Najdi.si d.o.o., ki upravlja z – tako je uganil/a si – z iskalnikom Najdi.si. Fantje (in dekleta) na področju iskanja po slovenskih straneh dobro konkurirajo velikemu Googlu, znanje pa prenašajo tudi na trge bivše Juge. Baje uspešno.

Gremo dalje. Bolha.com – nedvomno. Ko sem malce bolj pobrskal, sem ugotovil, da so pod isto streho še napovednik.com, kvak.com in filmofil.com. Od naštetega sem prej opazil le napovednik, ki se mi zdi relativno uporabna stvar. Kvak.com-u in filmofil.com-u bo kmalu delalo konkurenco malo morje podobnih »nišnih« blogov – v bistvu najbrž že, upam pa da bo tudi napovednik dobil kakšno resno konkurenco, saj uporabniku to ne more škoditi…

Popolnoma sem pozabil na mobisux – vse mobitele sem kupil s pomočjo njihovih recenzij oz. ocen. Seveda so tu še strani s področja osebnih financ: vzajemci.com, financna-tocka.si ipd., ki so kljub svoji specializiranosti namenjeni praktično vsem.

Tu so seveda še vse strani povezane z blogi in blogi sami. Tu bi omenil samo siblogs.com, ki je nedvomno prva violina slovenske blogscene.

Nekako od vseh naštetih ima potencial za kakšno večjo transakcijo (po mojem skromnem mnenju) le Najdi.si. Razlog je v majhnosti slovenskega trga. Seveda upam in privoščim, da bo poleg njih (zares) uspelo še komu, vendar dvomim v zgodbe s 5imi ali 6imi ničlami (USD ali EUR). No, mogoče se pa za kakšno prihodnjo dot-com zgodbo skriva kak slovenec/ka.

P.S. Verjamem, da sem izpustil malo morje priročnih strani – morda o njih v prihodnosti.