Letos sem šel v Radence odlaufat osebni rekord na 10 km. In sem ga. Ja, prvič sem laufal 10 km :-)
Drugi del cilja je bil: laufat pod 45 minut.
Tu pa se je zapletlo:
Najprej sem prepozno štartal iz Ljubljane. Posledica (poleg nevarne vožnje) je bila, da nisem dobil štartne številke. Po izraženi jezi (osebna izkaznica je z visoko hitrostjo in spremljajočim “PIZDA!” priletela ob tla) sem najprej nekaj sekund (ok, mogoče minuto) iskal krivca. Ko sem ga našel, sva se zmenila, da bom vseeno tekel – se bom pa sam štopal. Štartal sem iz zadnjih vrst. Nekaj časa po šartu smo celo hodili. Nato sem kak kilometer ali dva laufal cik-cak, malo po asvaltu, malo po bankini, malo po travi… Zna biti, da mi je to vzelo te 2 minuti in 2 sekundi. Je pa res, da mi je pulz nekajkrat – za kratek čas seveda – padel pod 92% od max (ciljno območje je bilo 92-94%). Je bil pa na trenutke tudi čez 95%… Bistveno je, da sem dal v dani situaciji vse od sebe.
Rezultat oz. povratne informacije so:
1. da bo treba še trenirat;
2. da bo drugič treba prej od doma;
3. da je za tak rezultat treba štartat (bolj) iz prvih vrst;
4. da se bi dal laufat tudi brez prijave;
5. da se da laufat tud brez štartne številke in čipa;
6. da so trenutne superge (kljub temu, da so ista firma, skoraj enak model, in identične številke kot prejšnje) prevelike oz. povratna info je: vedno probaj še eno cifro manjšo in eno cifro večjo obutev predenj strašiš s kreditno – ok, debetno.
P.S.: Ja, laufal sem 47:02…
P.P.S: Canon neki zajebava, zato ni filma niti fotk…
