Google in Igor B. očitno verjameta, da bi me utegnil slednji zanimati…
Ko sem prvič videl ta oglas, sem dejansko kliknil nanj. Torej deluje!?
Archive for the 'Neuvrščeni' Category
Prejšnji teden smo krepili bicepse na Karpathosu:
Od aviona do spota je 300 metrov, od stejšna do vode pa 10.
Vrhunska psihofizična pripravljenost, brutalen veter - le material razmeram ni bil kos. Kaj pa je bil… sraka?
Takole smo pilili svoj prosti slog (glej plavalca skrajno levo).
Surfparti - res je huda energija, če piha…
Lej, zjutrej je blo viskija do tukej - ne ti men buč prodajat.
Sanacija vojnih ran.
Pol pa z eno roko primeš, noge maš itak v zankah…
Bivališče oz. počivališče.
Chicken bay cca. 30 min po zaprtju Surf Centrov. Ja, fino bi bilo imet svojo opremo.
Test požarne sirene uspel - kako bi jo pa zdej ugasnili?!
Še ena vodna…
Ja, bilo je vrhunsko! Družba, veter (mrbit mal preveč), namestitev, hrana - vse “da best of”. Mogoče se mi samo razbit ne bi bilo treba (konec 5. dneva surfanja :-).
Naučil sem se:
Da je Jenna izbrala priimek po res dobrem viskiju (OK, to sem ugotovil že v Alacatiju, samo ni bilo prilike tega izpostavit :-).
Da mrbit ni najbolj varno srfat v “jebeni” plitvini.
Da bi moral jemat mal večja jadra.
Da je grška hrana top.
Da so ljudje s katerimi sem bil ta teden “da best of”, sem pa že vedel ;-) ampak je vseeno prav, da še enkrat to povem… no, khm, napišem :-)
Dodano 07.07.2008:
Da je treba rezervirat (in plačat) tak aranžma kmalu po novem letu, ker so sosedje Gorenjci plačal isto ceno za 2 tedna kot midva za en teden. So pa pregnani… Pa podobno je z najemom avta…
Ritna črta (t.i. bottom line):
Končno smo lahko rekli: “Pa jebote, a bo kej spustl, al bo ceu tedn tko?!”
Pa je samo jačal…
Dodano 07.07.2008:
No, pa drugo leto gremo srfat za 2 tedna!
Danes sem bil na Linhartovi, kjer je v okviru KD Rajda potekalo tekmovanje v 4krosu in skokih. Posnel sem nekaj voženj 4krosa - predvsem zato da naštudiram tehniko ;-) Fantje res obvladajo kolesa…
PS: Skokov nisem snemal - ne ker ne bi bili atraktivni, ampak ker zanje še ne rabim študijskega gradiva ;-)
Dodano 6.julij:
Bolje pozno kot nikoli, zato še najin pogled na prvomajsko surfarijo. Turčija – Alacati – Quiksliver windsurf school.
Na drugih pagih so se nekateri že razpisali o tem koliko in kdaj je pihalo, jaz vam iz prve roke povem le to: meni je 4-ko ves čas z rok trgalo, zato sem večino časa vozila 3,7. ;) Pa pojdimo lepo po vrsti…
Prvi dan v znamenju vožnje, dremanja, presedanja, pretegovanja… in jasno – poln pričakovanj. Prvi turški dan oblačno, zaspano, mraz, ampak gremo vseeno, saj piha! Kot se je izkazalo kasneje, sta bila prvi in zadnji dan še najboljša, kar se vetra tiče. Ampak spet preskakujem…
Spali smo v simpatičnem hotelu Ileri, sobe so bile sicer majhne, vendar čiste in (vsaj najina) s pogledom na morje:
Zajtrk je vseboval celo Nutelo, postrežba veleprijazna: »Kofi, čaj, orinđđus?« Vsako jutro isto, ampak rutina je prav pasala. Surf center je bil super! Opreme za vse okuse in potrebe, vključno z Mehmedom in Mustafo (ugibam), ki sta vse skupaj sestavljala in tudi odnašala do vode (predvsem dekleta smo to s pridom izkoriščala – če so že tam… :)), garderoba, WC (v katerem se je skrival tuš s toplo vodo), chill out, restavracija s prav pohvalno ponudbo – kaj še hočeš? No ja, niso bili ravno poceni, ampak vsega pač ne moreš imet!
Tečajniki smo bili razdeljeni v skupine glede na predznanje in naš dan se je začel s teorijo ob simulatorju:
Ko smo en za drugim izpilili korake na suhem, se je začela veselica na vodi. »Težo na zadnjo nogo! Rit not! Boke not!« Na trenutke me je imelo, da bi se jadru kruto maščevala za vsakič, ko me je vrglo v vodo (pa čeprav si še neoprena nisem mogla sama sleči po naporni bitki z njim…) , ampak ko ti enkrat uspe, ga pa ni boljšega občutka! :) Na tem mestu gre obvezna pohvala ekipi, ki je delovala za skupen cilj – da nas čim več naučijo, da nam čim več rata in da se čim večkrat sliši »Yeeeeeeessssssssss!!!« Evo jih:
Nepogrešljiv del ekipe so seveda tudi snemalci, ki so naše uspešne in malo manj uspešne poskuse posneli, da smo si jih ob večerih lahko ogledali in jih pokomentirali. Predvsem od tistih drugih se da marsikaj naučiti! Video analiza je bila vsak večer na sporedu po večerji, ki je nikakor ne smeva preskočiti. Jedli smo res dobro! V lokalni restavraciji, v surf centru ali v restavraciji na vrhu hriba s čudovitim razgledom – vsakič smo oblizovali prste.
Po napornem dnevu pa seveda še kako pivce za živce, namakanje v hamamu, shopping v bogato obloženih surferskih trgovinah (obvezna imidž oprema), ali pa preprosto prošnje za veter:
Ko je bila napoved za naslednji dan res slaba, smo šli na izlet z ladjico, kjer smo dobili priložnost spočiti utrujene mišice, pocajtati žulje in nadomestiti kako urico (ali dve, tri…) v prejšnjih večerih izgubljenega spanca. Bolj pogumni (bolj pregreti? :)) pa so pokazali, da tudi brez jadra lahko letijo:
Svaka čast!
Za zadnji dan je bila napoved izredno obetavna, pa je zjutraj spot deloval bolj balonarski kot surferski:
Razočaranje, obup, spet sva počasi začela obupavati nad tem športom…
Ampak veter se je le prikazal in ni nam bilo treba dvakrat reči! Čas je bil, da iz sebe iztisnemo še zadnje atome moči. Vriskanja je bilo zadnji dan kar precej, vsaj med začetniki in nadaljevalci, ki smo se v en glas strinjali, da smo se v tem tednu ogromno naučili, nekateri dokončno dojeli kako in kam je treba obrniti jadro, da dosežeš kar si si zamislil in da je en teden profesionalne šole vreden neštetokrat več kot matranje v lastni režiji. Toplo priporočava vsem, ki mogoče še danes mislite, da se boste tega pa res lahko sami naučili. Med nami je bilo veliko srečnežev s prvimi zankami, prvimi trapezi, prvimi vodnimi štarti in nenazadnje: prvimi glisiranji! Juheeeeeeeeeej!
Zadnji dan so tudi tisti boljši končno dobili priložnost, da nam pokažejo kaj znajo in da nas še dodatno »zapalijo« za ta šport. Pa saj nikoli nisva nameravala zares obupati! :)
Glede na najino srečo z vetrom kar se tiče surferske kilometrine še vedno ostajava začetnika, sva pa po zaslugi Žige in Nine vsaj kar se teorije tiče že prava eksperta! :) Ja, tokrat sva bila z njima že drugič. In kljub pomanjkanju vetra se zopet vračava zadovoljna, saj je surferski dopust lahko nepozaben tudi zaradi super družbe.
Alenka & Jože.
Po krajši pavzi se spet oglašam. Nekega izredno oprijemljivega razloga za to ni - spet se mi malo objavlja. Preden pa začnem s tem (objavljanjem) pa nekakšen povzetek kaj se mi je kaj dogajalo te dni, ko nisem nič pisal.
Dahab
Spomladi sva bila s punco v Dahabu (Egipt) z namenom srfanja. Zadeva bi bila čisto v redu, če ne bi poslušala vremenske napovedi, ki je za dva dni napovedala brezvetrje. Tako sva šla dvakrat na izlet ravno tiste dni, ko je pihal. En vetrovni dan sva presrala. Priblični 1,5 dneva (jaz) oz. 0,5 dneva (moja) pa sva presrfala.
Naučil sem se:
Če greš srfat se ne oddaljuj od plaže.
Če greš srfat v Egitp spij veliko viskija in imej s sabo vse možne tablete proti driski.
Arabci so tečni.
El Tur
Poleti sva se odločila, da poizkusiva surfat v drugo (oz. v n-to - ampak to je že druga zgodba). Pri Žigu Hrčku v El Turu sva se imela super, ampak (vsaj zame) se bili pogoji obupni. Sedaj pa res ni pihal oz. je pihal za ogromne plahte (več od 7 kvadratov), ene tri dni pa sploh ni pihal. Baje edini tak teden izmed vseh terminov. Se je pa moja naučila beachstarta in še nekaj nujnih elementov. Človeku bi se lahko strgalo, če ne bi bilo res dobre družbe. Zajebancija non-stop - t.i. pozitivni cinizem (ne morem se spomnit nobenega primera).
Naučil sem se:
Pravilne korake dveh obratov (samo enega v vetru).
Da so Arabci res tečni in nemarni - posebaj Sindbad.
Da je treba kdaj Arabca tudi pošteno napizdit, da se te neha dotikat in da dela to za kar je plačan.
Da se da imet fino na surfanju - tudi če za en k**c piha.
Salmonela Tudu
Cca mesec dni po El Turu in cca 4 dni po Sofiji (običajna službena pot) sem po adrenalinskem vikednu (adrenalinskih 6 stopinj Celzija Koritnice) malo zakrehal in kmalu dobil ospene - jebiga nisem mogu več požirat. Grlo je bilo kmalu ok, pojedel sem za cel kiosk sadja in guess what - tako je, se fino usral. Čez palec bi rekel več kot 100 krat! Vmes pa še parkrat kozlal. Če sem pojedel pol bobi palčke, sem bil “priden”. Tri krat po 24 ur sem sral v intervalih dolgih med 20 in 30 minut, pojedel 2 bobi palčke in spil par kozarcev vode - aja - in dobil par infuzij nečesa. Vse skupaj je bilo začinjeno še z vročino (more), kasneje pa s tableti, katerih stranski učinek so bile… ja, uganili ste more. Juhej. Brez Moje bi se mi strgal.
Mimogrede: na Infekcijski kliniki sem od blizu videl Janševo izbranko - res je simpatična.
Naučil sem se:
Porabit paket skret papirja v vsega 7ih urah.
Da so zdravniki lahko zelo zelo prijazni.
Da se lahko drema tudi na WC-ju (rabiš samo en stol, na katerega se nasloniš).
Da je kri v blatu oz. kri lahko tudi samo posledica utrujenega črevesja.
Odprto (nagradno) vprašanje:
Kje sem dobil Salmonelo Tudu?
Ljubljanski (pol)maraton
Par tednov po Tudiju, sem začel trenirat za polmaraton. Ker sem par tedno nazaj izsral vso nakopičeno kondicijo sem si zadal preprost cilj: Prelaufat polmaraton in pri tem ne crknt. To mi je uspelo.